Zgodba visečega nahrbtnika

Sem dobro situiran ... visok ... težek ... temen ... pravi maček ... potujem ... mesec dni Peruja, tokrat v Ugandi ... moj prejšnji lastnik me je posodil deklici z veliko ritjo ... med hojo se prav prileže počitek ... se kar ujameva ...
Sprva sem nekaj časa preždel na nekoliko višjem predelu Ugande ... jezero Bunyonyi ... lušten plac ... kasneje sva se z lastnico preselila v mestece Kabale ... tam sem kar nekaj mesecev miroval ... jo gledal kako spi, dela za tisto pojočo dilo s pokrovom, bere, se preoblači in smeji ... imela sva tudi cimro ...
Končno se je odločila za premik ... očitno ji delovno mesto ni ustrezalo ... slišal sem neke pripombe, vendar se ne ubadam ... ženske itak vedno jamrajo ... se pač pretvarjaš, da poslušaš in prikimavaš ...
Sledili so prekrasni vrtovi ... spet neki jamr par dni ... nato premik v Mpalo ... z neko drugo teto ...

Tu je bolj vroče ... in več smeha ...

Obesili sta me na zid ... všeč mi je, saj od tu lažje opazujem ... vedno nekaj dogaja ... soba je nekoliko daljša ... sprva je bila naga, nato sta od nekod privlekli mizo, stola, omaro z zadrgo, dve blazini in mreži ... nekega strica, ki piska, če štroma zmanjka ... na živce mi gre ... zvečer me zbuja ... čakam priložnost, da pljunem nanj ... samo še domet ocenim ...
Za mano je kopalnica s straniščno školjko ...
Včasih slišim krik izpod tuša ... baje je voda mrzla ... hehe ... saj je prav tako ... babi toliko gobcata, da jima prav privoščim ledeno prho ...

Ampak sta pojavi ...

Poslušata glasbo ... enkrat ni ene, drugič druge, velikokrat obeh ... visita za tisto pojočo dilo, skačeta, plešeta, pereta cunje na roke ... ena poje ... in to zelo lepo ...
Druga s papučo leta po sobi in pešta ogromne gnojaste ščurke ter tiste male leteče zadeve, ki pikajo ...
Mislim, da so zidovi potrebni ... potrebni pleskanja ...
Velikokrat prostor zasmrdita z nekimi sprejastimi zadevami ter zbežita ven ... mrčes pocrka, medtem ko slišim njun glas na strehi ...
Pred mano je štrik s cunjami ... pod mano električni kuhalnik ...

He ... kako kolneta, ko stric začne piskati ...

Zraven kuhalnika je ogromno nekih začimb ... pa Kimbo ... kot naša Rama ... čajčki, med, žarnice, Vim, kećap, baterijska svetilka, vžigalice, sveče, zobotrebniki ter od dedka pipa ...

Ko kuhata, smrdim ... kot ljudje, ki prihajajo iz kitajskih restavracij ...

Imata tudi obiske ... čokoladni ljudje se pojavijo na vsake toliko ... smeh, debate in glasba ...
Občasno prižgeta neke palčke ... pravita jim dišeče ... meni smrdijo ...

Mislim, da sem zaljubljen ... ta druga teta ima sexy torbo ... pozicionirana je na drugi steni ... simpatična rdečelaska ... za zdaj samo flirt ...

... držite pesti ...

Uganda ... druge plati, tretje strani

Neki dan me povabijo na "give away" zabavo ... 200 VIP-ovcev, poslovnežev in princev ... nosijo me po rokah, medtem ko med njimi izgledam kot največja kmetica ... so v tradicionalnih cotah z zahodnjaškim pridihom ... show ... tak show, da mi ni jasno, kje sem pristala ... po koncu me odpeljejo domov v Audi-ju ... bogsigavedi katerem ... preveč fancy zame ...

Naslednji dan me bodaboda (taksist na motorju) pusti na cedilu ... ob petih zjutraj ... kljub obljubi ... no ... pomembno je le to, da bo prvi v vrsti za nedeljsko mašo ... nikom ništa ...

Stisnjena v kot avtobusa sedim na tleh ... bus je seveda prenatrpan ... malo deklico postavijo na sredo ... stoječ, oklepajoč se štange kot svoje matere zre v neznano ... matere ni ... oče se oklepa pomembnejšega člana družine ... sina ... mala kasneje skoraj zaspi v mojem naročju, medtem ko se mi ostali posmehujejo ... 8 ur ... 100 km na h ... na raztureni poti ... včasih si želim, da naslednjega ovinka ne bi bilo ...

Stopetinštirideseti potnik na avtobusu je živa kokoš ... ko misliš, da je najhujše mimo, poči guma ... sledita dve uri vožnje s prazno gumo in polnim zvokom ... ja, sem skušala razložiti, pa ni šlo ... sem že omenila, da smo na poti srečali družinico opic in namesto pozdrava s stotimi km na h skoraj eno zbili?

September 2009

Uganda ... prvi vtis

Na eni strani opazim kokoši ... brskajo po smetju ... iščoč hrano ... na drugi strani mati otroka v plastični posodi pred hiško iz kravjega dreka kopa z umazano vodo ... mali vrešči, saj se vode boji ...
Bartenderja vprašam za WC, da mi ključ od nekega manjšega prostora, kjer je namesto kroga v dno zvrtan kvadrat ... ključ sploh ni potreben, vonj bi bilo nujno konstantno luftati ...
Mimo mene se zapelje fantič na kolesu, naloženem s kakih 30 kg zelenih banan ... umika se avtobusu, ki v zakonih narave tu prevlada, saj je večji in močnejši ... trupel ob cesti ni, kot so mi dejali ...

En dan točim debele solze, drugega praznujem z nasmeškom ...

Oni vedno kažejo svojo belo notranjost ust, zato se odločim, da me ne gane in se jim pridružim ...
Na stavbi, kjer še miši ne bi živele, piše HOTEL ... v mestih se dekleta prodajajo, v vaseh je greh kaditi ... če bi v rokah želela na kratko držati male črne sladkorčke, bi potrebovala 54 let dopusta ...
Dekleta so prelepa, moški so moški ... ob večini se počutim varno, saj za dolg sprehod po "divji" celini ne potrebujejo lampe ... grejejo me z ognjem na odprtem in spečejo ananas ... počutim se umirjeno ... le v vodi jim lahko nadvladam ...
Privatnosti si skoraj ne moreš privoščiti, saj se vedno najde kak mali sladkorček, ki v hosti nabira drva ... Hello mzungu, how are U? ... Ogromno je stvari, ki so potrebne prenov ...

Užitek ... sama se čutim del te zmešnjave ...

Ljudje so preveč prijazni in hvaležni že za male pozornosti ... otrok, ki živijo ob jezeru in nimajo "ničesar" (razen enega zvezka, kulija, svinčnika, mila, raztrganih cunj in prelepega nasmeška) je ogromno ... nekega jutra sem se odpravila na sprehod ob jezeru ... sonce se je prebujalo in pot je nanesla mimo osnovne šole ... 100 otrok v rdečih puloverčkih, plavih, usranih in razcapanih uniformah se je zunaj igralo, prepevalo in plesalo ... srečni ... da ne govorim, kaj mi je naredilo iz dlak po celem telesu ...
Malarija je tu nekaj povsem normalnega ... malo temperature, tekočega kakanja in bruhanja ... če je ne zdraviš, je lahko nevarna ... zdraviti tu jo je pa lažje kot pri nas ... zato NE kupujte Lariamov za 100 eur ...
Priljubljena pevaljka je Celine Dion (WTF?!) ... večina ne pozna jazza, kopirajo zahodnjake ... ludo, a vendar zabavno ... vsi plešejo ...

Avgust 2009